»Vse življenje sem se spraševal, kako lahko krajem, od koder sem črpal ideje, kaj vrnem?«

»Zadnjih devet mesecev ujetništva sem bil v isti celici, od koder je prišlo sporočilo.«

»Ta esejistični prvenec je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. (...) Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja in je doživljala prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wislawe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta.«

»Nikoli pa nisem mislila, da bom imela kaj s filmom, želela sem biti prevajalka.«

»Ogromna oboževalka Piercea Brosnana sem, res velika.«

»Močno sem pretresena zaradi grozljivega napada.«

»Vse odkar sem bila mlada igralka, me je ameriška filmska igra vedno navdihovala in sem se učila od nje, zato je ta nagrada zame še posebej pomembna.«

»V zelo splošni perspektivi sem optimistična, v malo manj splošnem pogledu pa nisem optimistična glede sodobnega življenja.«

»Bil sem nervozen, a sem preživel. V življenju sem se imel tudi že slabše.«